Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da se preživnina določi glede na potrebe preživninskega upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Ne gre torej za matematično formulo, temveč individualni pristop. V vsakem primeru posebej se skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: potrebami otrok in zmožnostmi staršev.
Višina preživnine mora biti takšna, da je sposobna zagotoviti potrebe otroka, pri čemer potrebe ne predstavljajo le stroškov najosnovnejših sredstev za otrokovo preživetje, ampak jih je potrebno oceniti tako, da bo zagotovljen tudi uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.
Seveda pa poleg otrokovih potreb na višino preživnine pomembno vplivajo tudi materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti staršev se ne upoštevajo zgolj njihovi redni in izredni prihodki, pač pa tudi siceršnje premoženjsko stanje in tudi zmožnosti za pridobivanje dohodka. To pomeni, da ni pomembna le plača, temveč tudi, kakšne dohodke lahko dosežejo glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Naj še omenim, da imajo preživninske potrebe otrok prednost pred kreditnimi obveznostmi.
