Trpinčenje na delovnem mestu je v 6. a členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu z navedeno definicijo je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje, ravnanje) in ne zgolj enkratni konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja.
Nekaj primerov trpinčenja na delovnem mestu:
– ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom);
– ravnanja, ki ogrožajo socialne stike žrtve (ko se z napadeno osebo nihče več ne pogovarja, jo ignorirajo, premestijo v delovne prostore stran od drugih sodelavcev, ali pa imajo sodelavci celo prepoved govoriti z žrtvijo);
– ravnanja, ki predstavljajo napad na osebni ugled žrtve (obrekovanje, širjenje neresničnih govoric, dvom v poslovne odločitve žrtve, siljenje k opravljanju nalog, ki zmanjšujejo samospoštovanje žrtve, dvom o poslovnih odločitvah žrtve, napačno ali žaljivo ocenjevanje delovnih prizadevanj);
– ravnanja, ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije);
– napadi zoper zdravje (oseba dobiva za zdravje škodljive naloge, namerno povzročanja psihične škode).
